Dekanijski pastoralni dan je potekal v soboto, 15. maja dopoldan v petih pogovornih skupinah ter s šesto, katere namen je bil molitev pred Najsvetejšim.

1. skupina: Duhovnik v primežu pričakovanj vernikov in meril za podeljevanje zakramentov ter zakramentalov

Glede krsta predlagamo:
- poenotenje priprave staršev in botrov na krst.
Glede birme:
- prav tako večjo enotnost priprav;
- boljše obveščanje vernikov, kakšna so merila za birmo in botrstvo;
- birmanski animatorji naj se izobrazijo v šoli za animatorje in naj bodo primerne starosti.
Glede poroke:
- nagovoriti mlade o potrebnosti priprav na poroko ter jih bolje obvestiti, kje in kdaj take priprave potekajo;
- spodbuditi občestva k ustanovitvi zakonskih skupin.
Glede pogreba:
- ugotavljamo, kako pomembna je prisotnost duhovnika v prizadeti družini;
- posebno težo ima tudi duhovnikov nagovor pri pogrebni maši;
- udeležence pogreba pa je potrebno bolj spodbuditi k udeležbi na pogrebni maši.

2. skupina: Skrb za nove duhovne poklice

Skrb za nove duhovne poklice je najprej dolžnost krščanske družine. Od domače vzgoje bo največ odvisno.
Za poklice pa je potrebno tudi moliti. Tako v družini kot v občestvu. Tudi mladostnik, ki redno moli, se bo lažje odločil za posvečeno življenje.
Veliko naredi tudi zgled domačega duhovnika in drugih posvečenih oseb.
Prav je, da mladega nagovarjamo, paziti pa moramo, da se bo na koncu res sam odločil. Včasih pa se dogaja, da okolica in družina delujeta proti duhovnim poklicem in mlade celo namenoma zavirajo na poti odločitve.
K odločitvi pomaga tudi to, da mladostnik bolje pozna življenje duhovnikov in okolja, v katerih poteka vzgoja za nove duhovnike. Bolje bi morali poznati institucijo malega semenišča, katerega namen je ravno ta, da srednješolcem omogoča pravilno odločanje o svoji nadaljnji poti.

3. skupina: Skrb za duhovnikove gmotne zadeve in duhovnik v dialogu

Duhovnik mora biti deležen povprečnega standarda svojega okolja. Dolžnost vernikov je, da skrbijo zanj tudi v tem oziru. Osnovni prihodek za duhovnika je dar za sv. mašo in osebni dar vernikov. Glede mašnih namenov, ki gredo iz župnije, bi bilo potrebno bolj natančno poučiti vernike. Večina jih namreč sploh ne ve, kako financiranje duhovnika poteka. Zato naj duhovnik ŽPS-ju in venikom ob priložnosti razloži sistem prihodkov.
V naši dekaniji nima nobena župnija urejenega gospodinjstva. Predlagamo, da se v okviru dekanije, kolikor je mogoče, organizira skupna prehrana duhovnikov. "Dekanijsko gospodinjo" bi plačale župnije.

Predlagamo tudi, da se s strani države pri obračunu dohodnine uvede prostovoljni prispevek, ki ga je mogoče nameniti Cerkvi in s tem vzdrževanju duhovnikov.
Duhovnik je tudi opravičen do dopusta, kar bi morali ljudje razumeti.
Vse našteto je prevečkrat vir govoric in negativnih kritik, zato je pomembno bolje obveščati ljudi o duhovnikovem gmotnem položaju. Zlasti člani ŽPS naj se trudijo, da bodo ljudje bolje poznali realno stanje domačega duhovnika.
Duhovnik kot božji služabnik je prevečkrat deležen premalo spoštovanja. Najboljši dialog med duhovnikom in laiki pa ostaja bogoslužje.

4. skupina: Prispevek laikov k podobi Cerkve

Aktivni laiki so v glavnem dobro sprejeti in so znamenje žive župnije. Zavedati se moramo, da laik mora sodelovati ne samo, da pomaga župniku, pač pa, ker je to njegova naloga. Še vedno pa je pri nekaterih prisoten strah in si ne upajo približati duhovnikom; po drugi strani pa je duhovnikom včasih težko prositi.
Odnos do med laiki in posvečenimi osebami je potreben nege in zorenja. Veliko dosežemo s potrpežljivostjo in pozornostjo.
Po nekaterih župnijah je sodelovanje laikov dobro, drugod pa ga je manj. Opažamo težave z podmladki v župnijskih skupinah kot so pevski zbor in Karitas. Pri verouku so kar precejšnje razlike: ponekod je več laičnih sodelavcev in katehetov, drugod verouk še vedno opravlja duhovnik sam.
Za sodelovanje se večina laikov ne javi sama. Največkrat mora biti župnik tisti, ki napravi prvi korak in povabi. Najbolj zaleže osebno povabilo. Malo drugače je med mladimi, kjer pa več velja vabilo vrstnikov kot župnika.
Število dejavnih laikov ni zadovoljivo in duhovniki so še vedno preobremenjeni. Čuti se tudi pomanjkljiva usposobljenost laikov. Bolj bi morali izkoristiti ponudbe za izobraževanje kot je npr. TPŠ. Na dekanijski ravni pa naj se organizirajo izobraževalne in duhovne dejavnosti, za katere je župnija premajhna (npr. skupina za bralce beril).
Na področju naše dekanije je prisotno le gibanje Vera in luč. Zelo pomemben je odnos duhovnika do gibanj.

5. skupina: Mladinska skupina

Mladi so v svoji skupini razpravljali o duhovnih poklicih. Vprašali so se, kako jih doživljajo in zakaj se tako težko odločajo zanje.
Ugotovili so, da imajo mladi, ki so duhovniku blizu na duhovnika drugačen pogled od ostalih. Za njih je bolj dostopen in človeški. Nekatere negativne izkušnje z duhovniki pa nimajo take teže, da bi omajale pripadnost verne mladine Cerkvi. Mladi so v župnijah velikokrat šibka točka, saj zahtevajo veliko duhovnikove energije. Da bi duhovnik imel več časa za mlade, bi potreboval več sodelavcev.
Zakaj se mladi težko odločajo za duhovne poklice? Najprej je tu strah pred samoto - duhovni poklic doživljajo kot samotarski poklic. Potem je tu dejstvo, da je duhovnik zelo izpostavljen in živi pod nenehnim pritiskom javnosti - kar ni prijetno. Nenazadnje je tu družba, ki mladega nagovarja k povsem drugim vrednotam, kot pa jih pričakujejo duhovni poklici.
Mladi so tudi sklenili, da bi 25. junija organizirali dekanijsko srečanje mladine.